EN 16421 Vpliv materialov na vodo za prehrano ljudi – Izboljšanje mikrobne rasti (EMG)

Laboratorij EUROLAB zagotavlja storitve testiranja in skladnosti v okviru standarda EN 16421. Standard EN 16421 določa tri metode za določanje sposobnosti nekovinskih materialov za spodbujanje rasti mikroorganizmov. Ta evropski standard se uporablja za materiale, namenjene za uporabo pod različnimi pogoji za transport in shranjevanje vode za prehrano ljudi.

Standard dovoljuje testiranje posamezne vrste materiala ali izdelka, pri katerem je samo en material v stiku z vodo. Ni primeren za uporabo v sestavljenih izdelkih, kjer je več kot en material izpostavljen vodi. Rezultati, ki jih daje vsaka metoda, niso neposredno primerljivi.

Voda, namenjena za prehrano ljudi, pride v stik z gradbenimi proizvodi med skladiščenjem, transportom in distribucijo, vključno z vodnimi sistemi v zgradbah. Materiali, uporabljeni v teh izdelkih, so izbrani na podlagi tehničnih zahtev in meril glede njihovega vpliva na kakovost vode, na primer sproščanja snovi in ​​njihovega vpliva na vonj, aromo ali barvo vode. Težave s kakovostjo vode pa lahko nastanejo tudi, ko takšni materiali povečajo rast mikroorganizmov.

Za določitev povečanja rasti mikrobov je potrebna preskusna metoda, saj lahko mikroorganizmi uporabijo organske snovi v nekovinskih materialih (kot sestavine, onesnaževalci ali stranski produkti procesa) in povzročijo vidno razgradnjo. v organoleptični, fizikalni ali mikrobiološki kakovosti vode, s katero pridejo v stik. Rast mikrobov se lahko pojavi v sami vodi ali na vmesniku material/voda.

Materiali, ki lahko podpirajo rast mikrobov, ne povzročijo v vseh primerih poslabšanja kakovosti vode zaradi vpliva različnih okoljskih dejavnikov, kot so mikrobna kakovost vode, temperatura, prisotnost preostalih razkužil ali drugi dejavniki, ki omejujejo rast. Namen tega standarda je opisati tri evropske preskusne metode, ki jih je mogoče uporabiti za ugotavljanje sposobnosti nekovinskih materialov za povečanje rasti mikrobov v pitni vodi.

Metoda 1: Določa potencial proizvodnje biomase (BPP) z uporabo sprememb v koncentraciji ATP kot nadomestnega ukrepa za aktivno biomaso. Ta metoda, ki so jo razvili Nizozemci, je bila nadalje razvita kot del projekta CPDW iz let 2003 in 2006.
Metoda 2: Uporablja volumetrično merjenje biofilma. Ta nemška metoda je bila prvič objavljena kot DVGW W 1984 leta 270 in se že vrsto let uporablja za namene certificiranja z določenimi mejnimi vrednostmi.
Metoda 3: Uporablja pomanjkanje raztopljenega kisika v vodi kot nadomestno merilo mikrobne aktivnosti (Mean Dissolved Oxygen Difference – MDOD). Ta britanska metoda je bila prvič objavljena leta 1982 kot BS DD82 in objavljena kot BS 6920, del 2.4 (1988 in 2000), se uporablja za odobritev materiala z mejnimi vrednostmi.

Zato vsaka metoda uporablja različne lastnosti delovanja, ki omogočajo njeno uporabo za določene materiale ali vrste izdelkov, vendar imajo tudi omejitve. Na primer, večplastnih cevi trenutno ni mogoče testirati z BPP (metoda 1) in MDOD (metoda 3), masti ali maziva pa trenutno ni mogoče testirati z BPP (metoda 1) in volumetrično metodo (metoda 2). ). Usklajeni standardi izdelkov bodo zagotovili posebno metodologijo, ki jo je treba upoštevati; to bo upoštevalo gradbeni material in vrsto komponent.

Vse tri metode uporabljajo naravne mešanice vodnih organizmov za oceno povečanja rasti z vzorcem materiala. Domača flora vključuje veliko sevov, prilagojenih za življenje v razmeroma sovražnem okolju, kot je pitna voda, in pokazalo se je, da rezultati testov z uporabo avtohtone flore dobro korelirajo z rastjo na materialih v praksi. Število, vrste in rastne zahteve neškodljivih mikroorganizmov, ki jih najdemo v pitni vodi, so zelo spremenljive in ni enotne kulturne tehnike za štetje vseh vodnih mikroorganizmov, ki jih je mogoče najti v vzorcu vode. Zato se število mikroorganizmov na splošno ocenjuje s preprostimi posrednimi meritvami njihove aktivnosti.

Tehnika za ocenjevanje napredne mikrobne rasti je pri vsaki od preskusnih metod, opisanih v tem evropskem standardu, drugačna. V metodi BPP, opisani v metodi 1, se rast površinskih in planktonskih mikrobov določi z uporabo adenozin trifosfata (ATP) kot nadomestne metode za določanje aktivne biomase. Pri Volumetrični metodi (DVGW), opisani v metodi 2, se vsota tako aktivnega kot neaktivnega biofilma na površini preskusnega materiala (živih in mrtvih mikroorganizmov ter zunajceličnih polimernih snovi) določi volumetrično.

Različni dejavniki lahko vplivajo na predvidljivo odzivno sposobnost živih organizmov, zato so postopki validacije bistven del vsakega biološkega testa. Pri vseh treh metodah se validacija doseže z uporabo referenčnih materialov.

Pomembno je omeniti, da nobena od treh metod ne omogoča sklepanja o fizičnem (vključno z hrapavostjo površine), kemičnem ali toksikološkem obnašanju materialov ali njihovi odpornosti na detergente ali razkužila. Poleg tega nobena od metod ne zagotavlja informacij o patogenosti katerega koli mikroorganizma, ki se lahko poveča zaradi hranil, izluženih iz preskusnega materiala.

Teste, opisane v tem dokumentu, naj izvajajo samo ustrezno opremljeni laboratoriji in ustrezno usposobljeni posamezniki z ustrezno stopnjo kemijskega in mikrobiološkega strokovnega znanja. Standardne mikrobiološke postopke je treba natančno upoštevati.

EUROLAB z več kot 25-letnimi izkušnjami, najsodobnejšimi akreditiranimi laboratoriji in strokovno ekipo vam pomaga do natančnih in hitrih rezultatov. Ne oklevajte in se obrnite na naš laboratorij za vaše zahteve za testiranje in certificiranje.