TS EN 134 Zaščitne naprave za dihanje - imenovanje sestavnih delov

Britanski inštitut za standarde (BSI) je razvil standard BS EN 134 za poimenovanje sestavnih delov, povezanih z dihalnimi napravami. Ta standard je pri nas objavil Turški inštitut za standarde (TSE) z naslednjim naslovom: TS EN 134 Respiratorne zaščitne naprave - poimenovanje komponent.

Posebna zaščitna naprava za dihanje je odobrena le, če posamezni sestavni deli izpolnjujejo zahteve za preskusne zahteve standarda in se na komponenti izvajajo praktični preskusi učinkovitosti, kot je določeno v standardu. Če iz katerega koli razloga komponente dihalne zaščitne naprave niso preizkušene, je simulacija naprave dovoljena, dokler so dihalne lastnosti in porazdelitev teže podobni tej napravi.

Delavci uporabljajo dihalne zaščitne naprave za zaščito pred onesnaževali v zraku le, kadar druge metode za obvladovanje nevarnosti niso mogoče. Z drugimi besedami, te naprave niso prvo merilo za zaščito dihal v delovnih okoljih. Na splošno je treba dihalne zaščitne naprave uporabljati, kadar ni mogoče slediti hierarhiji nadzora, kot so inženiring, upravni nadzor ali nadomestki, ali kadar se inženirski nadzor vzpostavi ali popravi ali kadar pride do nujnih primerov ali drugih začasnih situacij.

Na splošno program za zaščito dihal vključuje več komponent. Na primer, prepoznavanje in nadzor nevarnosti, ocena izpostavljenosti, izbira respiratorjev, testiranje ustreznosti respiratorjev, program usposabljanja, pregled in vodenje evidence, čiščenje in razkuževanje respiratorjev ter vzdrževanje in popravilo respiratorjev.

Nevarnosti dihal vključujejo delce onesnaževal v zraku, kot so biološka onesnaževala, prah, meglice, hlapi in plini ali okolja s pomanjkanjem kisika. Več teh lahko hkrati povzroči nevarnosti dihanja.

V okviru testov združljivosti dihalnih aparatov, ki jih izvaja naša organizacija EUROLAB, so na voljo tudi preizkusne storitve v skladu s standardom TS EN 134.