TS EN 137 Zaščitne naprave za dihanje - samozadostne naprave za dihanje s stisnjenim zrakom iz odprtega kroga

Standard BS EN 137 je razvil Britanski inštitut za standarde (BSI), da pojasni značilnosti, preskusne metode in merila za označevanje samostojnih in odprtih krogov respiratorjev s stisnjenim zrakom, ki spadajo v skupino maske s polnim obrazom.

Ta standard je pri nas objavil Turški inštitut za standarde (TSE) z naslednjim naslovom: TS EN 137 Respiratorne zaščitne naprave - Samostojni dihalni aparat s stisnjenim zrakom z odprtim krogom - Lastnosti, poskus, označevanje.

Dihalna zaščitna oprema je posebna vrsta osebne zaščitne opreme, izdelane za zaščito delavcev pred vdihavanjem nevarnih snovi v delovnem okolju. V primerih, ko ustreznega nadzora izpostavljenosti ni mogoče doseči na druge načine, z drugimi besedami, take maske se uporabljajo kot zadnja možnost v hierarhiji nadzornih ukrepov. Delodajalci morajo najprej odpraviti nevarnost na njenem izvoru. Dihalna zaščitna oprema je treba nositi po vseh drugih primernih izvedbenih nadzornih ukrepih.

Za obvladovanje nevarnosti dihal morajo biti vključeni postopki in ustrezni respiratorji, vključno z inženirskim nadzorom in delovnimi praksami, katerih namen je omejiti izpostavljenost zaposlenih takim nevarnostim. Poleg tega bi bilo treba za zaposlene izvesti podroben program usposabljanja, ki vključuje prepoznavanje nevarnosti dihal, opremo za zaščito dihal ter njihovo pravilno vzdrževanje in uporabo.

Na splošno obstajata dve vrsti opreme za zaščito dihal. Eden od njih je respirator s funkcijo filtriranja. Te se delijo tudi na nemotorizirane ali motorizirane. Pri njih se filtri uporabljajo za odstranjevanje onesnaževal zraka. Druga skupina respiratorjev se oskrbuje z zrakom dihalne kakovosti iz neodvisnih virov.

V okviru testov združljivosti dihalnih aparatov, ki jih izvaja naša organizacija EUROLAB, so na voljo tudi preizkusne storitve v skladu s standardom TS EN 137.