EN ISO 11925-2 Preskusi požarne odpornosti - Vnetljivost ob neposredni izpostavljenosti ognju - 2. del: Preskus z enim virom plamena

Ta del standarda EN ISO 11925, ki ga je razvila Mednarodna organizacija za standarde (ISO), je preskus reakcije na požar majhnega obsega. Zasnovan je za določanje vnetljivosti proizvoda z neposrednim izpostavljanjem navpično usmerjenega vzorca majhnemu plamenu.

Preskus EN ISO 11925-2 se izvaja znotraj zgorevalne komore s steno iz nerjavnega jekla z višino 50 mm in odprtim kvadratom 25 mm x 25 mm. Na sprednji in vsaj eni strani prostora so toplotno odporna steklena vrata za dostop in opazovanje. Za prosto prezračevanje je komora nameščena na 40 mm visokih nosilcih, ki zagotavljajo zračno režo na strani.

Ploščati preskusni vzorec, ki meri 250 mm x 90 mm in ni debelejši od 60 mm, je vpet v navpično držalo v obliki črke U. Vzorce je mogoče testirati na površinsko izpostavljenost, izpostavljenost robov (to vključuje enoslojno ali večplastno) ali oboje. Za vsako preskusno orientacijo bo testiranih najmanj šest vzorcev.

Propan plinski gorilnik je nameščen pod kotom 45°, tako da uporaba plamena:

• 40 mm nad spodnjim robom vzorca (površinska izpostavljenost),
• Na sredini na dnu vzorca (izpostavljenost roba za vzorce < 3 mm debeline),
• 1,5 mm za površino (izpostavljenost robov na vzorcih debeline > 3 mm), oz
• Na spodnjem robu središčne črte spodnje strani vsake ločene plasti (izpostavljenost roba > 90 mm debela pri večslojnih vzorcih) pri čemer je preskusni vzorec zasukan za 10° okoli svoje navpične osi.

Filtrirni papir se položi pod vzorec, da se zberejo goreče kapljice/delci. Za vsako preskusno orientacijo bo testiranih najmanj šest vzorcev. Običajno se posamezno testira 6 – 18 vzorcev. Priporočljivo je preskusiti najmanj šest vzorcev proti vsakemu viru vžiga in za vsak čas vžiga: trije za površinski vžig; in tri za podstrel.

Med storitvami, ki jih naša organizacija izvaja v okviru storitev testiranja materialov, so tudi testi standarda EN ISO 11925-2.